Sem Danijel Bedrač, ustanovitelj skupine. Preden lahko sploh začnem razpletati, zaplesti in končati zgodbo o skupini, se moram zazreti vase: v nagibe, ki so sploh botrovali začetkom mojega pisanja poezije, priznati vam moram – sebi sem že zdavnaj – svojo ranljivost, ki se je izlila v alkoholizem in pesmi, urediti moram svoje spomine na takratna dogajanja... Skušal bom biti kratek, neposreden in iskren, kajti takšna je bila tudi skupina Kladivo, konj in voda, o kateri sem se namenil povedati resnico. Ne zaradi nekakšne posmrtne slave, domnevne legendarnosti skupine in podobnih patetičnih bedarij, temveč zaradi resnice same. Slednja pa je edini fenomen v zgodovini umetnosti (morda tudi človeštva?), ki ni bil nikoli v celoti poražen.

O sebi moram povedati, da se doživljam nekako tako, kot je to izvrstno ubesedil Jim Morrison, pokojni kolega iz skupine The Doors, čeprav se niti slučajno ne morem in nočem primerjati z njim. Tip je dejal nekako takole: “... v meni vidijo demona v črnem usnju, Kralja kuščarjev (karkoli pač to pomeni)..., v resnici pa sem inteligenten, čustven človek z dušo klovna, ki me sili, da zamočim stvari ob nepravih trenutkih.”

Bil sem razvajen otrok, razvajala pa me je predvsem teta, ki je bila za razliko od ostalih številnih članov naše lumpenproletarske družine kar nekako pri denarju. Očeta nisem poznal. V osemletki sem bil odličnjak skoraj do sedmega razreda, ko so me okužili rock, puberteta in ulica. Osmi razred sem ponavljal, bil spet skoraj odličen in se vpisal na Gimnazijo v Celju. Kar dobro mi je šlo. Ob poslušanju takrat aktualnih skupin (The Rolling Stones, The Beatles...) in posameznikov (Bob Dylan, Donovan...) in skozi pronicljivo opazovanje življenja okoli sebe sem začenjal razumevati, da s svetom (ali morda z mojim videnjem sveta) nekaj ni povsem v redu. Ta “nekaj” nisem znal povsem razumsko spregledati, dojeti..., bolj se je prelival v občutenje, napetost, uporništvo... Ugotovil sem, da to občutenje ne morem ubesediti drugače in drugje, kot skozi pesem. Začel sem prebirati Petrarco,Danteja, Rimbauda..., hkrati sem poslušal pesmi Boba Dylana, na lastno pest sem preučeval rime, verze, zgradbo in strukturo raznih pesniških oblik (najbolj sta me zanimala sonet in haiku) in pisal svoje pesmi. Vzornikov med našimi pesniki nisem imel, niti me niso (razen morda Murna, Ketteja in Gradnika...) kaj prida zanimali. Prešeren še najmanj. Zdel se mi je patetičen, preveč favoriziran in njegova prozorna simbolika mi gre še danes rahlo na živce. Sem pa “dol padal”, kadar mi je potegnilo, kaj je pravzaprav povedal Bob Dylan s kako metaforo. Kasneje sem na podoben način občudoval tudi že omenjenega Morrisona... in morda še koga. Seveda sem že v osnovni šoli segel po kitari, čeprav nikoli nisem postal res dober kitarist. Vendar je tudi moje omejeno znanje kitare zadostovalo, da sem začel svoje pesmi prelivati v melodije in krancljati s harmonijami. Peti ne znam kaj prida, zato mi je bilo tudi precej nerodno, kadar sem na žurih “moral” zaigrati in zapeti kakšno svojo pesem. Ja, bil je čas žurov, začel sem rahlo čez mero piti (kar je kasneje preraslo v pravi alkoholizem), trava pa je itak nekako samoumevno sodila zraven. Takrat (v drugem letniku gimnazije) sem spoznal tudi Vena Dolenca, očeta skupine Sedmina, s katerim sva še danes prijatelja. To srečanje je bilo usodno, da sem začel resno razmišljati o skupini, ki bi izvajala moja avtorska dela. Pred tem sem seveda “preživel” nekaj takoimenovanih garažnih skupin (v prvi sem igral bas kitaro že kot osnovnošolec), ki pa nikoli niso segle v javnost, razen morda na kakem šolskem plesu.

Ob koncu tretjega letnika Gimnazije me je srečno – maščevalen profesorski zbor za vse večne čase izbrisal s seznama dijakov, vsled mojih izpadov so me imeli namreč več kot dovolj. Eno leto nisem delal nič, nato pa so me vpoklicali v vojsko. Tam sem poleg vseh običajnih nesmiselnih opravil predvsem popival, bral in pisal poezijo in globoko v meni je dozorela ideja o skupini. Po prihodu iz vojske se nama je s prvo ženo Metko rodil sin Žiga in osem mesecev po njegovem rojstvu sem moral na zdravljenje alkoholizma v Vojnik pri Celju. Po končanem zdravljenju sem ustanovil skupino Kladivo, konj in voda.